Priča iz ateljea – Darja Štefančič

Vsekakor, atelje je moj intimni prostor, v katerem odmaknjena od dražljajev zunanjega sveta zapisujem svojo likovno zgodbo, zato mi samota v njem zelo prija.

Med samim postopkom slikanja potrebujem mir in tišino, tako da tudi glasbe tekom dela ne poslušam. Jo pa često poslušam preden začnem s slikanjem, ob njej se umirim, skoncentriram in vizualiziram določene rešitve, ki se kasneje skozi svojevrsten, jaz mu rečem kar alkimistični proces, pretalijo in izkristalizirajo. Kasneje jih lahko prenašam in projiciram na slikarsko platno. Največkrat poslušam staro srednjeveško ali renesančno glasbo, sufi in ostalo kontemplativno orientalsko. Tako v ateljeju, medtem ko v času, ki ga prebijem izven njega najraje prisluhnem dobremu rocku in tudi klasični glasbi.

Vedno slikam pri dnevni, naravni svetlobi, kajti pod umetno osvetlitvijo so barve spremenjene, kar pri kolorističnem načinu slikanja predstavlja znaten problem. Torej mi ustreza svetli del dneva, zlasti še osončen, dobro presvetljen dan. Največkrat k sliki pristopim v zgodnjem dopoldnevu in po vmesnem odmoru z delom nadaljujem popoldne. Ko nastopi čas za umetno svetlobo, namesto po čopiču posežem po kakšni knjigi.

Pogosto delam vse dni v tednu a to ni pravilo. Včasih kakšen dan izpustim, predvsem zato, ker delam z oljem in na način, ki zahteva, da se mora pred novim nanosom barva posušiti. So tudi obdobja, ko se iz tega ali onega razloga slike ne dotaknem več dni zapored. Včasih gre za občutek izpraznjenosti ali blokade, lahko so posredi kakšne obveznosti, ki z ustvarjanjem niso kompatibilne. Vseeno pa se slika medtem v glavi gradi in razvija naprej.

V mladostnem obdobju učenja sem zelo rada slikala na prostem, v naravi ali v mestu. Verjetno tudi iz navdušenja, ki sem ga takrat gojila do impresionistov. To je bila zelo lepa in nekoliko romantična izkušnja, nekakšno popotovanje in druženje v drugih časih in prostorih pa tudi nekoliko smešno najstniško veselje, da me vidijo kot slikarko. Kmalu sem ugotovila, da mi je bližji kontemplativni, intimni odnos do slike, vendar je narava ostala ena mojih velkih učiteljic in navdihovalk, zato sem še vedno dnevno v stiku z njo kot sprehajalka ali vrtnarka. Vtise in podobe iz narave miselno preoblikujem ali jim pustim prost prehod v podzavest, kjer se shranjujejo za kasnejšo uporabo.

Sem ena tistih, ki jih porod slike utrudi. Ko zaključim delo se pojavi neke vrste notranja vzdraženost, zasičenost, dvom. Takrat sliko odložim za teden ali dva, z licem obrnjenim proti steni. Ko jo potem po nekem obdobju ponovno postavim na stojalo in pogledam s svežimi očmi, je občutek običajno blagodejen. Kot bi slika med tem časom dozorela, se polepšala. Takrat šele začutim zadovoljstvo nad opravljenim delom.

Seveda v atelje vstopim z idejami in načrtom, vendar je vse to le okvirno. Nikoli se delo ne odvija točno po strogo zarisanem planu ali celo šabloni. Vse se nenehoma spreminja, prilagaja, uigrava. Mislim, da je tudi to tisti mik, tisti misterij, ki dela slikanje tako razburljivo in radostno obenem.

Moj atelje je pravzaprav neke vrste samostanska celica. V njem večji del časa prebijem sama. Ob kakšni priložnosti in za izbrane osebe pa se lahko spremeni v prijeten kotiček za pogovor in skupni obed. Ljubim takšne rituale, male notranje praznike, ki pač ne smejo biti prepogosti, da lahko ohranijo čar. Ob teh priložnostih se prostor napolni z dobro energijo, ki v ateljeju ostane še dolgo po odhodu dobrodošlega gosta.

Delovni dan je načrtovan in improviziran obenem. Glede na to, da življenje predme postavlja tudi zahteve in obveznosti, ki niso povezane s slikarstvom, je potrebna ustrezna mera prilagodljivosti. Bolj ali manj uspešno krmarim med obema bregovoma, skušam najti konsenz in balans. Včasih si želim več časa zase in svojo umetniško dejavnost, vendar potem pomislim, da je idealen razpored nemogoč in da je takšen kot je prav v redu. Po naravi sem raje nekoliko več altruista kot egoista, bolj razmišljujoča kot uporniška, to prinaša s seboj tako svoje prednosti kot pomankljivosti in posledično organizacijske specifike.

Gotovo je avtorju v veselje vedno, ko slike najdejo novega lastnika in gredo med ljudi. Je pa tudi zelo res, da se od nekaterih ne morem ločiti in zaenkrat še vedno visijo na domačih stenah. Gre za dobro desetino slik, ki zaznamujejo kakšen meni pomemben korak oziroma prelomnico na ustvarjalni poti. Morda sem na njih prišla do zanimive rešitve, ki je vplivala na moj nadaljnji razvoj. Tako sem recimo dve izgubljeni, bolje rečeno ukradeni platni po spominu naslikala še enkrat. Seveda nista verni reprodukciji a sta obe zadovoljili moja pričakovanja in zapolnili praznino. Iskreno mislim, da sta izpadli še bolje, najbrž zaradi strastne želje v tistem trenutku, da si povrnem izgubljeno.

Darja Štefančič

Od 1972 do 1981 sem se udeleževala organiziranih oblik učenja in se preizkusila v različnih slikarskih tehnikah in motiviki. Pridobljene likovne in sociološke izkušnje so mi pomagale v primernem trenutku prepoznati in vzljubiti pot, ki mi je bila namenjena. Na njej so se v več kot dvajsetletni slikarski osami, umaknjene od oči javnosti, izslikale podobe, ki jih, neobremenjena z dolgovi, z občutkom svobode lahko imenujem moja lastna likovna izpoved. Od leta 2007 svoja dela ponovno predstavljam širšemu likovnemu občinstvu.

NAŠE SAGLEDAVANJE JEDNE IZLOŽBE